MOJE PRIJATELJSTVO Z DEPRESIJO

Sem Nika in sem učenka 8. razreda osnovne šole. Dopolnila sem komaj 14.let. Želim, da čim več ljudi izve za mojo zgodbo. Pa ne zato, ker bi iskala pozornost ampak, ker bi lahko s tem morda nekomu pomagala. Z vami želim deliti mojo bolezen. Depresija, ljudi z svojim zapisom želim opozoriti predvsem na to, kaj sploh je depresija. Depresija te lahko tako posrka vase, da v nekem trenutku postane tvoja najboljša prijateljica.
Prve koreninice Depresije so začele poganjati že v letu 2019. No če sem bolj natančna je to bilo v petek 13. septembra okoli dveh popoldne. Takrat mi je umrla babica, ki je bila moja največja zaveznica. Ko sem izvedela za to grozno novico sem cel dan, pa tudi še nekaj dni zatem samo jokala. Imela sem občutek, da sem jaz kriva za to, da je ni več med nami. Občutek, da je umrla zaradi mene, ker sem ji povzročala samo skrbi in težave. Občutek, da jo obremenjujem s stvarmi, s katerimi je ne bi smela nikoli. Babica je bila moja največja in tudi edina zaveznica. In ja, priznam, imela sem jo celo nekoliko raje kot starše. Včasih, ko mi je bilo težko sem se z glavo naslonila na njeno ramo. V tistem trenutku sem imela občutek varnosti, sprejetosti in podpore. Imela sem občutek, da vsaj nekam spadam, da me ima nekdo resnično rad. Ko pa sem tisti petek izvedela, da je babica umrla, se od tistega dne pa do ponedeljka iz postelje niti premaknila nisem. Nisem imela moči. Cele dneve sem samo spala. Ves čas sem preživela na telefonu. Pogosto pa sem si zvečer nastavila glasbo, ki me je spominjala na babico, da sem se lahko v miru zjokala. Torej od babičine smrti mineva že drugo leto ampak, še vedno me spremlja občutek krivde. Krivde za babičino smrt, da je umrla samo zaradi mene. Potem se je recimo da nekje do marca 2020 to umirilo. Marca 2020 pa je Depresija začela spet sejati svoja semena. Začela je iskati načine kako me bo ovila v njeno senco. Sprva sem se borila proti temu, a je bila zame premočna. Dosegla je točno to, kar je želela. V bolezen potisniti še eno najstnico. V šolskem okolju sem bolezen odrivala, saj sem bila prepričana, da z mano ni nič narobe. Bolezni nisem dajala večjega pomena, ker sem se v šoli zaklepetala s sošolkami. Ko pa so se šole 13.marca zaprle, je depresija začela dobivati moč. Kmalu je tudi zmagala v mojem boju. Izgubljala sem motivacijo, postajala sem vse pogosteje omotična, velikokrat sem imela hude vrtoglavice, ki so včasih trajale tudi po več dni skupaj. Včasih sem imela občutek, da bom izgubila zavest. Ko sem kam šla, če sem sploh kam, sem se do tja dobesedno primajala. Nisem bila zmožna opravljati šolskih obveznosti, zaradi česar sem si nakopala kar nekaj težav. Tudi učni uspeh mi je padel za več kot polovico. Če sem še pred nekaj tedni bila nekje med 4-5 so zdaj začele padati dvojke, pa tudi kakšna negativna je bila vmes. Najbolj pa me je morilo pomanjkanje socializacije. Te že v času odprtih šol nisem imela ravno veliko. Zdaj pa so mi odvzeli še tisto, ki sem jo imela. Seveda nisem vedela, da sem bolana. Pravzaprav je Depresija postajala moja najboljša prijateljica. Poleti se je moje stanje nekoliko izboljšalo. Vendar pa moja bolezen ni bila zadovoljna s tem. Želela doseči še več. Zato se je odločila, da me bo spet zavila v svojo senco. Jaz pa sem bila že tako šibka, da ji je to zlahka uspelo. V začetku avgusta mi je dala še eno preizkušnjo. Tokrat so to bile samomorilne misli. Želela sem čimprej končati svoje trpljenje. To zame ni bil način življenja. Želela sem ga končati. Najprej sem samo razmišljala o smrti. O tem, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodila. Zatrjevala sem si, da ne spadam na ta svet, da si življenja ne zaslužim. Svojo bolezen sem skrivala pred drugimi, saj se svoje bolezni in tega, da me je pripeljala do življenjske ogroženosti nisem zavedala. V moji glavi je bilo z mano vse v redu. Pod nobenim pogojem pa ni prišlo v poštev, da sem morda res bolna. Še najmanj pa sem želela slišati o tem, da to kar delam ni v redu. Poslušala sem glas Depresije, ki mi je govoril, kaj naj počnem. Odmev Depresije sem slišala v vsaki stvari. S tem ko sem jo ubogala, pa sem ji dajala vedeti, da je ona moja vodja in ne obratno. Ko smo se junija vrnili v šolo se je stanje spet nekoliko izboljšalo. Pridobila sem vsaj malo socializacije, ki mi je tako manjkala. Do konca šolskega leta je potem nekako šlo. Tudi počitnice so bile zame nekoliko mirnejše. Imela sem nekaj ljudi okoli sebe, za katere sem vedela, da me ne bodo obsojali.A Depresija s tem še vedno ni bila zadovoljna. Želela je iti še dlje. Samomorilne misli so postajale vedno bolj intenzivne. Vedno bolj so pritiskale name. V boju pa je Depresija zmagala 13.decembra 2020. Tokrat že drugič. Začela sem iskati načine, kako si najlažje vzeti življenje. Spremljala sem zgodbe ljudi, ki so želeli narediti samomor, ali pa jim ni uspelo. Sprva je to bilo le iz zanimanja, ker sem ljudi želela opozoriti na to. Potem pa sem s tem postala obsedena. Ker sem ves dan razmišljala o samomoru, sem močno zmanjšala tudi obroke. Pojedla sem le pol banane ali jabolko. Ko sem enkrat šla na sprehod sem se ustavila pri reki. Kar pol ure sem zrla v njo in si predstavljala kako bi bilo, če bi se vrgla vanjo. Ne zdržim več, preveč je vsega, ne morem več. Z eno nogo sem že stala na ograji. Pa sem se obrnila in odšla. Ni mi uspelo, ničesar ne zmorem, strah me je. Nikamor ne spadam oz.ja spadam, v grob. Razredničarki sem nekaj trenutkov zatem poslala mail, z mojim namenom. Vendar sem ga takoj zbrisala, ker sem se zbala, da bi kdorkoli izvedel za to kako trpim. Že naslednji dan sem pristala na pediatrični kliniki v Mariboru. In to na psihiatričnem oddelku. Svojo bolezen sem skrivala, ker sem bila mnenja, da bodo ljudje mislili da se mi je strgalo. Moja obsedenost pa se je samo še bolj večala. Obsedenost s tem, da življenje ni zame, da si tega ne zaslužim. Ne zaslužim si živeti.

Depresija je takrat bila moja najboljša prijateljica, ker mi je dala občutek varnosti, čeprav me je pripeljala do življenjske nevarnosti. Hkrati pa mi je pomagala doseći to, kar sem si želela. Ali pa me je samo ona prepričala, da si to želim.

Sprva nisem iskala pomoči, ker sem se bala odziva okolice. Poleg tega pa je depresija bila moja najboljša prijateljica. In nje sem se trdno oklepala. Zraven pa so me starši prepričali, da sem si za depresijo kriva sama. Kar pa seveda ni res. Žal je depresija in posledično njeno zdravljenje še vedno tabu tema. Prav tako pa je prisotnih še vedno preveč mitov o depresiji in zdravljenju na psihiatričnem oddelku.

Hospitalizacija je začrtala še eno prelomnico v mojem življenju. V bolnišnici sem v prvih dneh imela kar nekaj pogovorov z raznimi zdravniki in psihologi. Kjer pa od mene niso dobili nikakršnega sodelovanja. V moji glavi sem se odločila, da ne bom sodelovala. S tem pa sem bolj kot ne želela izraziti svojo trmo oz. nestrinjanje z odločitvijo zdravnice. Ko sem prvič stopila na oddelek me je kar zmrazilo. Čutila sem nekakšno neprijetno vzdušje. Obdajal me je občutek groze, žalosti, zaprtosti. Prve dni zdravljenja sem se počutila kot v zaporu. Stalen nadzor medicinskih sester in zdravnikov. Najbolj pa me je bolelo to, da so nam vzeli vse ostre predmete, da si ne bi česa naredili. Želela sem čutiti svojo bolečino v fizičnem načinu. Prvih nekaj dni tudi nisem imela apetita. Včasih nisem želela niti priti k obrokom, dokler me medicinske sestre niso »prisilile«, da nekaj dam vase. Prav v bolnici pa sem videla priložnost, da bi lahko z omejevanjem ali opuščanjem obrokov shujšala. Najbolj sem bila ljubosumna na anoreksične bolnike. Ampak moji načrti se niso izšli. Anoreksičnim bolnikom sem najbolj zavidala njihovo suhost. Pa čeprav so bili shirani. Še vedno sem jim zavidala. Pogled sem napenjala tudi v telesa rakavih bolnikov. Niso rabili telovadbe pa so vseeno izgubili kar nekaj kilogramov. Včasih sem si potiho nekje v sebi želela, da bi zbolela za rakom. Tako bi vsaj vedela, da se približujem večnemu počitku. V glavi se mi je še vedno vrtel stavek, da sem si depresijo izbrala sama. To je odmevalo kak prvi teden, ko sem bila v bolnišnici. Potem pa me je moja zdravnica vprašala: Se rakavi bolniki sami odločijo, da bodo zboleli za rakom? Odkimala sem, saj mi je že zdavnaj jasno, da si ne moreš izbrati bolezni. Sploh pa tudi če bi si lahko – zakaj bi se kdo odločil, da bo bolan? Takrat sem se počasi začela odpirati in zdravnici zaupala vse svoje tegobe in težave. Kmalu zatem sem dobila tudi to moč, da sem ji lahko zaupala tudi vse glede moje samomorilnosti. Tekom zdravljenja pa sem se dokopala tudi do razloga, zakaj sem začela tako negativno razmišljati. Vsakoletno norčevanje in zbadanje s strani sošolcev pa tudi večjega dela šole. Vse to sem kar osem let držala v sebi in vsa negativna občutja tlačila med »nepomembne« stvari. V času mojega enomesečnega življenja v bolnišnici sem ugotovila, da se premalo cenim. Tudi, ko sem od drugih slišala kaj pozitivnega o sebi sem to zanikala. Moja samozavest je takrat bila globoko pod ničlo. Rabila sem neko »vrvico,« ki bi me potegnila iz te globine. No, v resnici sem to vrvico ves čas imela, le da je moje razmišljanje bilo tako zasidrano v temo. Te vrvice nisem mogla videti, kaj šele, da bi se je oprijela. Zdravnica je bila tudi prva, ki je izvedela, da sem imela že popolnoma izdelan načrt za samomor. List na katerem sem ga imela zapisanega pa sem zelo dobro skrivala. Zdelo se mi je, da je samomor edini način. Edina rešitev za pobeg stran od vseh preizkušenj. Danes pa sem za vse te preizkušnje, za vso bolečino izjemno hvaležna. Za vse prejokane in neprespane noči, saj sem cele noči jokala in zmočila celo posteljo. Včasih sem dobila željo po samopoškodovanju. Zadnje dni se odpusta iz bolnišnice sploh nisem veselila, ker je bila zame bolnišnica kot nek drugi dom. Če bi lahko bi gotovo tam tudi ostala. Bolnica je bil edini kraj kjer sem se po babičini smrti počutila resnično varno in sprejeto. Po tem je nekje do konca marca bilo vse v redu. Novica za aprilski lockdown pa me je stisnila v totalno depresijo. Šlo je celo do te mere, da sem vzela kar šest tablet antidepresiva, ki sem ga drugače jemala zjutraj. Še danes vem točen datum in uro. Bil je 28.3.2021, 18.45. Čez dobro uro sem pristala v murskosoboški bolnišnici na pediatričnem oddelku. Jaz ki ležim na bolniški postelji ob meni pa monitor in infuzija. Takrat na bolniški postelji sem se vprašala: Nika, si si to želela, zakaj si naredila tako veliko napako? Sama veš, kaj sledi, psihiatrični oddelek v Mariboru ali Ljubljani. Na zdajšnjo mojo srečo nisem ostala v Mariboru ali Ljubljani. 17. 4 je še en datum, ki se bo za vedno zatisnil v mojem srcu. Le da imam do njega nekoliko grenak občutek. Čistilna akcija, vse čisto OK dokler se ne približamo nadvozu. Moja kritična točka. Pomislim kako bi bilo, če bi se vrgla z nadvoza. Tako ali drugače ne bo nikomur mar zame. Na srečo tega nisem naredila. Proti koncu se bliža še eno šolsko leto. Sreda 26.5.2021 petnajst minut do polnoči je. Zgrabi me klic depresije, ki mi govori, da si zaslužim fizično bolečino. Odrivam jo, vendar je zame samo premočna. Vzamem nož s katerim drugače režem sadje za morskega prašička. Nekajkrat močno pritisnem v kožo desne roke. Zatem po ureznini še večkrat potegnem. Želim čutiti vso mojo psihično, notranjo bolečino. Želim čutiti vse težave in nadloge. Želim priti do krvi. Takrat pa se ustavim in si potiho rečem. Nika zdaj pa stop, to nisi ti, poslušaj sebe in ne depresije.

Ko se mi dandanes pojavi želja po samopoškodovanju ali samomorilnosti se spomnim na stavek, ki sem ga slišala pred nekaj časa:

ČE TI NE BOŠ UBILA SVOJE DEPRESIJE BO TVOJA DEPRESIJA TEBE

Nika, 1 leto z depresijo
25. junij 2021
Upam da bo kdo tole prebral in napisal svoje mnenje.
25. junij 2021
uh, upam, da je vse v redu s tabo
in upam, da tisti, ki se podobno počuti, ve da ni edini s takimi občutki
30. junij 2021
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg